BILTEN OB 10 OBLETNICI FOLKLORNE SKUPINE
(Tolminske Ravne, 26.8.1995)

Folklorna skupina "Razor" je bogati kulturni tradiciji Tolminske v mozaik pestrosti dodala pomemben segment.
Iz zakladnice ljudskega izročila ni obudila zgolj tradici¬je izvirnega plesnega ter etnomuzikološkega gradiva, temveč je v plesne splete spretno vključevala elemente duhovne kulture tolminskega človeka.
Ob deseti obletnici vsem plesalkam, plesalcem, pevkam, pevcem, godcem, igralcem ter neutrudnim vodjem in strokovnim mentorjem iskreno čestitamo z željo, da bi tudi v bodoče ohranjali tolminske starožitnosti.

Predsedstvo Zveze kulturnih organizacij Tolmin


VZPODBUJANJE IN NEGOVANJE AVTENTIČNE KULTURE
Folklorni skupini Razor za njen praznik


Pred devetimi leti (1986) smo v Triglavskem narodnem parku prvič pripravili tako imenovani Dan TNP. Namen teh prireditev je bil predstavitev avtentične kulturne ustvarjalnosti, od pevskih zborov do glasbenih in folklornih skupin, ohranjanje in nega bogatega kulturnega izročila, znanja in žlahtne tradicije, vzpodbujanje domačih kulturnih skupin za javne nastope in javno potrjevanje amaterskega kulturnega delovanja, predvsem pa hotenje, da bi oteli pozabi večstoletno pristno domačo kulturo, vse to je botrovalo zamisli o vsakoletnem srečanju. Prepričan sem, da so javni nastopi odrinjenih, pozabljenih in nepriz¬nanih domačih kulturnih skupin pomembnejši od hrupnih vesel ic, na katerih prevladuje vreščeče in monotono ponavljanje narodno¬zabavnih melodij. Folklorna skupina Razor-Tolminske Ravne je že s svojim prvim nastopom navdušila gledalce in poslušalce. Ker sta nji¬hov program in način nastopanja presenetila tudi stroge in manj prizanesljive strokovne ocenjevalce, smo vedeli, da je to skupina, s katero lahko ponosno predstavljamo kulturo in tradicijo TNP doma in v svetu. Nastopi folklorne skupine Razor so postali nepogrešljivi del kulturnih prireditev TNP. Po domače povedano, vzeli smo jih za svoje. Nepozabno je ostalo gostovanje v narodnem parku Visoke Ture v Avstriji. Ko so odpirali informacijsko središče, so povabili vse sosednje narodne parke z željo, da se ti parki predstavijo z eno svojih folklornih skupin. TNP je v Avstriji predstavila skupina Razor. Zavidljiva kvalitetna raven med številnimi domačimi in tujimi zbori, godbami in folklornimi skupinami je plesalce skupine Razor potisnila na častno mesto ob celovške madrigaliste.

Uspeh, pohvale in potrjevanje kval itete nastajajo le s trdim delom! Požrtvovalnost gospe Rafaele Dolenc, ki neutrudno skrbi za strokovno in umetniško korektnost nastopanja, njeno vztrajno vzpod¬bujanje omahljivih, utrujenih ali naveličanih plesalcev ni vidno na blestečih javnih nastopih. Narobe je tudi, da poslušalci in gledalCi prevečkrat pozabljamo, da je vsak javni nastop amaterske kulturne skupine pogojen s samoodpovedovanjem. Vaje zahtevajo veliko časa, truda in potrpežljivosti. Po napornem delovnem vsakdanjiku si večina privošči počitek, le plesalci se morajo temu odpovedovati na račun napornih vaj.

Kulturno bogastvo je splet različnosti, posebnosti, enkratnosti, izvirnosti. Tisti, ki samo ponavljajo za drugimi in ne zmorejo pokazati nič svojega, nič takega, kar bi jih razlikovalo od drugih, so kulturno revni. Zato je tako pomembno ohranjati, vzpodbujati in negovati avtentično kulturno izročilo. Naše je samo tisto, kar je drugačno od drugih; česar drugi nimajo. Samo tisto, kar je nastajalo na naših tleh, z našimi ljudmi, z njihovim znanjem in z njihovo izvirnost jo. Ta načela usmerjajo tudi delo folklorne skupine Razor. Včasih sta javni nastop in javna pohvala edino zadoščenje za naporno odpovedovanje prostemu času. Nastopajoči potrebujejo javno potrditev svojega dela, poslušalci in gledalci pa več prireditev, na katerih lahko spoznavajo nepokvar¬jeno kulturo, ki je nastajala, se oblikovala in ohranjala dolga stoletja.
Da se ne bi utrudili in da bi uspeli pridobiti nove še spočite sodelavce, je naša želja ob prazniku skupine Razor. Ko jim čestitamo k jubileju, se jim tudi zahvaljujemo za njihov prispevek pri ohranje¬vanju domače kulturne tradicije na območju Julijskih Alp.

Janez Bizjak, Triglavski narodni park



Plesi, pesmi in običaji s tolminskih planin

Lepa je dežela Tolminska, a težko je bilo življenje njenih pre¬bivalcev. Tuji fevdalci so jo stoletja imeli za molzno kravo, nalagali so ji hude dajatve, rabote in davke. Tolminci so se večkrat uprli, a bili vedno poraženi. Živeli so nadvse skromno v tej gorati pokrajini od obdelovanja strmih lazov, ki so se spuščali v globoke grape. Skoraj povsod je bilo treba vse znositi na ramenih: seno v berklah, vse drugo v oprtnikih, žito v mlin pa v mehovih. V marsikateri gorski vasi niso imeli vprežne živine in so se v plug vpregli kar vaščani sami. Glavno bogastvo je bila živina: krave, ovce, koze. Preko poletja so pastirovali na visokih gorskih pašnikih in mlekarji so tu delali odlični tolminski sir, ki je slovel daleč preko meja dežele.
Trdoto in enoličnost delavnika pa so lepšala stara izročila: pesmi, pravce, plesi, šege in navade ob praznovanjih skozi vse leto. Zaradi odmaknjenosti gorskih krajev od sveta se je vse to zelo dolgo ohranilo, šele povojni čas hitrega tempa življenja in novih medijev grozi, da bodo izročila šla v pozabo. Da se to ne zgodi, se je pred desetletjem v gorski vasi Tolminske Ravne porodila ideja o ustanovitvi folklornega društva. Poimenovali so ga po planinskem pašniku RAZOR, ki se razprostira nad vasjo .

Planina RAZOR je ena najlepših na Tolminskem, leži med Škrbino in Tolminskim Kukom. Tu je od pradavna planšarija, sedaj pa je na njej še lepa in prostorna planinska koča. Pašniki so kot planin¬ska ikebana: tu in tam kuka iz trave bela skala, ob njej je temni šop ruševja in grmiček sleča, vmes pa marsikje zablesti planika in zadehti murka. Pasoča se živina pa cinglja z zvonci in njihovi glasovi se družijo v slavospev tej čudoviti naravi

Prof. Janez Dolenc



POGLED NA NAŠE DELO OB DESETLETNICI
Kratka predstavitev kraja Tolminske Ravne


Začetki Folklorne skupine Razor segajo v Tolminske Ravne, na območje Triglavskega narodnega parka. Vasica Tolminske Ravne z nadmorsko višino 924m je druga najvišja vas na Tolminskem. Leži na položni ravnini ob vznožju senožeti Breg in Javorje, v ozadju pa drzno kipi proti nebu Migovec. Na desni je mogočni venec Julijskih Alp. Na njegovem pobočju se približno 1300 m visoko razprostira planina Razor, po kateri naše društvo nosi ime.
Vas je verjetno nastala iz planšarije in so se ljudje stalno tu sorazmerno pozno naselili. Pri prvem znanem ljudskem štetju leta 1869 so v Ravnah našteli 103 prebivalce; največ jih je bilo okrog leta 1885: 106 prebivalcev in 17 hišnih številk. Potem je število začelo upadati, leta 1931 na 80, leta 1953 na 60 in leta 1985 jih je bilo le še 20. Ljudje so se predvsem ukvarjali z živinorejo, glavni pridelek je bil krompir. Preživljali so se pa tudi s sezonskim delom, zlasti kot drvarji.


S padanjem števila prebivalcev se je manjšalo tudi število hiš. Izginjale so stare slamnate strehe in odprta ognjišča so se umikala štedilnikom. Po vojni je s prostovoljnim delom in družbeno pomočjo vas dobila vodovod; električno luč in pozneje še cesto, sedaj zaradi elektrarne na Zadlaščici že pokrito z asfaltom, in vaški dom, a vse te pridobitve ljudi, ki so šli v dolino in po svetu za boljšim kruhom, niso pripeljala za stalno nazaj. Vas se ne obnavlja in žalostno je dejstvo, da v vasi ni nobenega otroka
A če se že ne vračajo ljudje za stalno, pa radi pridejo ob vikendih in dopustih, da se razvedrijo in pomagajo tistim, ki vztrajajo na gorskih kmetijah.

Prvo srečanje vaščanov in rojakov

Že dolgo je v nas tlela želja, da bi se zbrali v Ravnah vsi ¬Ravnharji doma in po svetu. Za 25. avgust 1985 je vaški odbor pripravil prvo srečanje in predsednik je mene zadolžil za kUlturni program. Prireditev je bila tako odmevna, da smo bili jeseni pova¬bljeni na kmečki praznik v Zatolmin kot gostje večera. Tam smo nastopile tri vaške klepetulje s skečem v domačem narečju, uprizorili smo Hudobo, predstavili so se naši godci in na predlog godca Franca smo na odru zaplesali še stari ples štajeriš. Občinstvo je bilo navdušeno, novinarji Primorskih novic so nam posvetili pozornost in to je bila spodbuda za naprej.

Ustanovitev folklorne skupine Razor

Prvi spontani poizkus plesa in igranja je kmalu obrodil sadove. Že tisto jesen smo sklenili, da bomo še naprej plesali in igrali, a predvsem za naše krajevne potrebe. Poleg domačinov v Ravnah smo se v Tolminu organizirali še ravenski rojaki in sorodniki. Tako je na mah nastalo folklorno društvo z dvema plesnima skupinama in z igralsko skupino. Pozneje smo si izbrali za skupino ime Razor. Razvijali smo se samorastniško. Začeli smo brez noš, brez usposobljenega vodje in brez ustreznega prostora za vaje. Z velikim veseljem do plesa in s trdno voljo smo kmalu premagali prve težave.
Moja glavna skrb je bil repertoar. Če sem se že ukvarjala lju¬biteljsko z dramatiko po malem celo življenje, pa mi je manjkalo znanja in izkušenj za delo s plesno skupino. Najprej sem raziskala stare plese, ki sem se jih še sama medlo spominjala, obiskala sem starejše plesalce in godce iz naše in sosednjih vasi ter se posvetovala pri izkušenih znancih. Tako je štajerišu kmalu sledila špic polka, povštertanc, špegutanc, zibenšrit, rašpa.


Naše skupine

SKUPINA DOMAČINI: Štela je 4-5 plesnih parov večinoma starejših ljudi. Ob nastopih so jim pomagali rojaki, ki so plesali v obeh skupinah. Ob nastopih je bilo treba zapreti marsikatero prazno hišo. Zaradi oddaljenosti so bile vaje le po dogovoru in program skromnejši. Delali so z navdušenjem in njihov nastop je izžareval pristnost. Že vaja sama jim je pomenila razvedrilo med trdim vsakdan¬jikom. Njihov godec je bil vedno domačin. Nastopali so v domači vasi, pri plan. koči na planini Razor, v Zatolminu, v Tolminu in na Kneži. Po letu 1990 je delo te skupine zamrlo deloma tudi zaradi pre¬obremenjenosti mentorice.

SKUPINA ROJAKI: Skupina v Tolminu je štela ob ustanovitvi sedem plesnih parov in tako povprečje ostane tudi v naslednjih letih. Sestav plesalcev je bil pester: ljudje različnih poklicev in starosti, od študentov do mlajših upokojencev, med njimi tudi več zakonskih parov.

Ker se je težišče našega folklornega delovanja kmalu preneslo v dolino, smo se tudi kadrovsko odprli navzven. V naše vrste smo vabili vse, ki imajo smisel in veselje do plesa in petja. Osip članstva je bil precejšen in le delno upravičen. Najbolj kritična situacija je bila leta 1992., ko nas je sredi sezone zapustila ena tretjina plesalcev. Nastale vrzeli smo nenehno pokrivali z novimi člani. Čeprav je bilo to vezano z dodatnimi napori in individualnimi vajami, smo se z novinci vred veselili napredka in uspeha.
Plesom ožje Tolminske smo kmalu dodali plese s celotne Tolminske od Šentviške planote do Trente, nato pa še plese z Goriškega in drugih slovenskih predelov. Zelo zanimiv je bil splet koroških plesov s prvim rejem.

GODCI: Za ples nam je igral godec na diatonično harmoniko in le izjemoma po dva ali trije hkrati. Prvih pet let smo imeli precej težav zaradi pogostega menjavanja godcev. Igrali so nam: domačina iz Tolminskih Ravni Franc Kovačič-Seljan in Marjan Klobučar-Skalar, Berti Cijan in Zdravko Kovačič iz Tolmina ter Ludvik Črv s Slapa. Šele z Ludvikom smo dobili zvestega godca, ki nam še danes igra. Našim god cem je veliko pomagal študent glasbe Tomaž Rauch iz Žabč.

DRAMSKA SKUPINA: Posebnost naše FS je poleg pisane starostne in stanovske strukture tudi mala dramska skupina, ki vseskozi pomaga oživljati stare običaje in skrbi za popestritev naših programov z lastnimi aktualnimi skeči v domačem narečju. Običaje sem deloma črpala iz bogate zbirke ljudskega izročila mojega moža slavista in jih dramatizirala. Pri izvedbi so bili vključeni tudi plesalci, pogosto pa smo pritegnili še otroke in domačine. Dramska skupina je sodelovala pri vseh celovečernih prireditvah, pri mnogih drugih nastopih in tudi samostojno, npr. na Livku, na koprski noči, na gradu Dobrovo in dru¬god. Nekaj let smo imeli tri vaške klepetulje: zelo priljubljeno Pepo (Angela Brešan), Tino (Ida Gaberščik) in Mico (Rafaela Dolenc). S pri¬hodom čadrskega rojaka Janeža Ludvika pa smo v naše dramske pri¬zore začeli vnašati še nove elemente.



Uspešno nadaljnje delo in nastop za RTV

Že leta 1986 sem se kot samoplačnik udeležila začetnega seminarja za mentorje folklornih skupin v Ljubljani. Pozneje sem od¬dala nalogo o tolminskih plesih in nošah ter pred strokovnim odborom za folklorno dejavnost opravila izpit za "izprašanega vodjo." ZKO Tolmin mi je potem omogočil še obiskovanje nadaljevalnih in drugih ustreznih seminarjev.
Sčasoma se je problem z godci tudi uredil in naši nastopi so bili vedno boljši. Že leto 1987 je bilo za nas nadvse pomembno. Najprej nas je presenetilo povabilo na drugo srečanje folkl. skupin Slovenije v Cankarjevem domu aprila 1987. Vneto smo vadili in premagovali nepredvidene kadrovske težave. V Cankarjevem domu smo uspešno nastopili s spletom tolminskih plesov, vključili smo še staro pesem "Kaj cajta" in iz ljudske medicine zagovor za "abu." Zagovor je posrečeno izvedla naša igralka Angelca. Naslednjega dne je bil v "Delu" posnetek nastopa naše skupine s pod napisom "Mikavnost in lepota ljudskega plesa."
Kmalu smo se predstavili tudi tolminskemu občinstvu s celovečernim nastopom 12. junija v kinogledališču. Na VEČERU STARIH PLESOV, PESMI IN OBiČAJEV sta nastopili obe plesni skupini, spremljali pa so jih kar štirje godci, ki so igrali tudi v odmorih. Oživili smo pustni običaj in prejo, prikazali pletenje vencev o svetem Ivanu,
pokošnico in prešce. Prireditev si je ogledal tudi prof. Mirko RAMOVŠ, predsednik odbora za plesno dejavnost pri ZKOS. Napovedal je, da bo našo skupino vključil v serijo "Slovenski ljudski plesi" na RTV Slovenije, in da bo snemanje v avtentičnem okolju. Okolje si je ogledal že meseca avgusta in pripravil scenarij. Spremljala ga je Meta Benčina, svetovalka za plesno dejavnost.
ln tako je res v začetku oktobra 1987 prišla iz Ljubljane v Tolminske Ravne lO-članska TV ekipa, v kateri so bili režiserka Marija Šeme Baričevič, snemalec Ubald Trnkoczy, organizator janez Lužar in drugi. To je bil izreden dogodek za celo vas, sodelovali so tudi otroci. Snemanje je trajalo tri dni in ves čas smo imeli lepo vreme. Nastopali sta obe plesni skupini in dramska skupina. Mnogi plesalci so morali dobiti dopust. Selili smo se od hiše do hiše, od travnika do dvorišča, iz izbe na skedenj, kakor je bilo predvideno v scenariju. Kuharica Pavla Rutar pa je pri Seljanu kuhala kosilo za vse, saj so bile v snemanje vključene tudi gospodinje kot plesalke. Iz posnetega gradiva so na RTV zmontirali 23. oddajo SLOVENSKI LJUDSKI PLESI, prvič predva¬jano 4. febr. 1988. Oddajo so poslali tudi na festival v Trento.
Srečno naključje je hotelo, da smo se tega leta znašli tudi v oddaji RTV Koper "Odprta meja." Koprčani so zgodbo z naslovom RAZSELjENA DRUŽINA snemali v začetku decembra v Zadlazu, v Stržišču in Rutu. Pri snemanju so sodelovali še otroci, tolminski oktet, igralci iz Trebuše in domačini iz Baške grape. Oddajo so predvajali na silvestrovo 1987.

Pregled pomembnejših nastopov

Proslava 90-letnice Soškega planinskega društva, plan. koča Razor 1986.
2. srečanje krajanov, Tolminske Ravne 1986.
Javna TV oddaja POD LIPO, Tolmin 1986.
2. srečanje FS Slovenije, Cankarjev dom 1987.
Dan TNP v Bohinju, 1987, 1990.
Gostovanje pri zamejskih Slovencih, Špeter 1987.
Snemanje 23. oddaje iz TV cikla SLOVENSKI LJUDSKI PLESI, Tolm.
Ravne 1987.
Snemanje oddaje RAZSELjENA DRUžiNA, TV Koper 1987.
Dan TNP v Trenti, 1988, 1992, 1995.
Dvodnevno gostovanje v okviru TNP v Avstriji ob otvoritvi centra v nacionalnem parku Visoke Ture v Grosskirchheimu, 1989.
Srečanje treh jezer, Bohinj 1989.
Blejska noč 1989.
Velenjska noč 1989.
Dan TNP, Mojstrana 1989.
Mednarodni folklorni festival v Gorici, 1989.
Stoletnica rojstva Franceta Bevka, SHOD SLOVENCEV, Zakojca 1990. Folklorni večer (plesi, običaji, skeči), Tolmin 1991.
Svetovno prvenstvo kajak-kanu v Trnovem ob Soči, 1991.
Stoletnica gasilskega društva Tolmin, Most na Soči 1991. Mednarodna kolesarska transverzala slušno prizadetih, Nova Gorica 1991.
Dan TNP, Tolminske Ravne 1991.
Javna radijska oddaja KONCERT IZ NAŠiH KRAJEV, Tolmin 1991. Nevestina bala na pustno nedeljo, Tolmin 1992.
Festival cvetja in folklore v Krminu, 1992, parada in nastop.
Nastop za dan žena, OŠ Deskle za učence in starše v kult. domu, 1993.
Proslava kulturnega praznika v Kobaridu in Tolminu, 1994 (skupaj z gostujočo FS SAVA iz Kranja).
Nastop za Posočje na sejmu GASTRO v Celovcu, 1994. --¬
SREČANJE V MOJI DEžELI, dan izseljencev v Postojni 1994, 1995. Srečanje obmejnih vasi, Pince v Prekmurju 1994.
50-letnica partizanske šole v Tolminskih Ravnah, 1994.
Dan TNP, Tolminska Korita-Čadrg 1994.
150-letnica rojstva pesnika Simona Gregorčiča, Vrsno 1994. Srečanje območnih primorskih folklornih skupin, Koper 1992, 1993, Portorož 1994.
Dobrodelni koncert 'Dobra misel'. SLOVENIJA SLOVENSKIM PARA¬PLEGIKOM, maja 95 v Tolminu.

Nastopi na krajevnih prireditvah, tudi večkrat: Kmečki praznik Tolmin, Noč na jezeru Most na Soči, Čomparska noč Bovec, Antonov sejem Kobarid, Praznik češenj Dobrovo, Praznik kostanja Lig, Krajevni prazniki Logaršče, Podbrdo, Osp, Tipana, Podbonesec, Prosnid in drugod.

Naše samostojne prireditve :

Srečanje krajanov in rojakov v Tolminskih Ravnah 16. avg. 1986. Večer starih plesov, pesmi in običajev, Tolmin, 12. junija 1987. Kmečki praznik na Trgu 1. maja v Tolminu, 8. oktobra 1988. Folklorni večer (plesi, običaji, skeči), Tolmin, 9. marca 1991. Nevestina bala na pustno nedeljo 1. marca 1992 v Tolminu. (Del pro¬jekta Tolminska ohcet, ki ni bil v celoti realiziran zaradi slabega sode¬lovanja).
Dan Triglavskega narodnega parka, Tolminske Ravne, 1. sept. 1991. Dan Triglavskega narodnega parka, Tolminska Korita-Čadrg, 11. sept. 1994.

Seznam krajev, v katerih smo nastopali :

TOLMINSKO: Tolmin, Tolminske Ravne, Zatolmin, Čadrg, Poljubinj, Razor, Most na Soči, Kneža, Logaršče, Pečine, Šentviška Gora, Trebuša, Podbrdo, Stržišče, Kobarid, Vrsno, Livek, Bovec, Trenta, Volče.
DRUGOD PO SLOVENIJI: Anhovo, Deskle, Lig, Dobrovo, Nova Gorica, Branik, Opatje Selo, Zakojca, Cerkno, Poče, Spodnja Idrija, Idrija, Črni Vrh, Postojna, Osp, Koper, Portorož, Bohinj-Jezero, Bohinj-Ukane, Rudno polje, Bled, Domžale, Ljubljana, Velenje, Pince.
INOZEMSTVO: Tarčet, Sveti Lenart, Špeter ob Nadiži, Tipana, Podbonesec, Krmin, Videm, Gorica, Opčine pri Trstu (Italija). Grosskirchheim, Celovec (Avstrija).
Veselili smo se gostovanj, posebno v nove oddaljene kraje. Napori so pozabljeni, ostajajo le lepi spomini. Naokrog so nas srečno prevažali vozniki Florjan Lipušček, Toni Klinkon, Silvo Miklavič, Danilo Murovec in drugi.

Statistični pregled nastopov :

Folklorna skupina Razor je imela v preteklih desetih letih nad dvesto nastopov in tako več kot opravičila svoj obstoj. Največ nastopov je bilo na Tolminskem, 42 nastopov v drugih krajih po Sloveniji in 14 v tujini. Od tega smo 37-krat nastopili za tuje turiste v hotelih, 17-krat pri muzejskem vlaku, 17-krat v razne dobrodelne namene in še 40-krat brezplačno za potrebe društev, krajevnih skup¬nosti in za medsebojne prijateljske izmenjave. Organizirali smo 9 samostojnih kulturnih prireditev in 25-krat smo dali celovečerni pro¬gram za razne naročnike. Imeli smo 5 snemanj za TV (Tolmin, Ravne, Zadlaz, Stržišče, Kobarid, Ljubljana), tri snemanja za javno radijsko oddajo in več snemanj za reklamo in audio in video kasete.

Iz naših programov

PLESI: Prednost dajemo domačim plesom iz ožje in širše Tolminske: tri variante zibenšrita (To1m. Ravne, Tolmin, Ponikve), ¬štajeriš (ta neumna), špicpolka, mrzulin, muha, polka, valček, rašpa, povštertanc, špegutanc, tolminski densik, rezjanka, bovška polka, podegajga, trentarski ples, ples z metlo. Plešemo še goriške plese: mazurka, goriški dencik, šetepaši in štajriš. Naučili smo se tudi več plesov iz drugih slovenskih pokrajin.

OBIČAJI: Stare običaje sem črpala iz ljudskega izročila, jih priredila, prikazala samostojno ali vključene v plesne splete. Besedila so v domačem narečju. Prikazali smo zagovor za "abu", za urok, za ječmen, za kačji pik živali; od običajev pa roštanje za god, pokošnico, podoknico, prejo, pustni bal, prešce, podkovanje konja za novo leto, povijanje dojenčkov, šranganje bale in kako so v hribih nosili nevesti¬no balo.

SKEČI: Z njimi smo razveseljevali gledalce. Seveda smo bili najbolj učinkoviti na našem narečnem območju. Naslovi naših skečev: Srečanje vaščanov, Hudoba, Ravnharji gredo na kmetovšk praznk, Plesalci in narodne noše, Zimski dopust, Gremo na morje, Stari običaji, Spomini na staro pot, Biciklisti, Snubljenje, Letvana žena, Dve generacji, Medved, Grem pa od hiše (Zadnja dva sta sestavila Ludvik in Angelca)

PESMI: Peli smo stare domače pesmi: Zalaška gulcarska, Moj prstan Kaj cajta je gulu, Dekle je prala srajčki dve, Dober večer, Vse veselo, Prvi rej. Kot vložek smo peli: Kaj mi nuca planinca, Tam gore za Sočo, Drežniška in Naša mati kuha kafe, Brez belga papirča, Od tminskega mesta, Ne bom se hodil ženit, Zibenšrit zna vsak plesat, Sn srejču enga puža, Vse ciga, vse miga.

Za letošnjo jesen načrtujemo sodelovanje na prireditvi "Srečanje ljudskimi pevci in godci", ki bo novembra v Sodražici na Dolenjskem. Dolgo smo pogrešal i mentorja za petje. Prof. Majda Luznikova si je od časa do časa vzela urico za nas, a rabili smo stalne¬ga mentorja. Na njeno priporočilo nas je proti koncu 1993 prevzela Metka Ivančič s Kamna in napredek je že opazen. Lani so nam za prvi rej priskočili pomoč še nekateri zunanji pevci.
Naše programe smo najprej vadili po garažah, nato v dvorani doma upokojencev in v dvorani Krajevne skupnosti. Le-ta je bila za naše vaje najustreznejša, a zaradi spremembe namembnosti smo se morali preseliti v dom JLA. Sedaj pa že četrto leto gostujemo v Šolskem centru. Vsem, ki so nam dali na voljo prostor, se iskreno zah¬valjujemo.

Naše noše

Sprva smo nastopali v improviziranih in delno izposojenih nošah. Poleti 1986, na drugem srečanju ravenskih krajanov, pa smo že zaplesali v lastnih narodnih nošah. Stroške za noše smo krili pred¬vsem iz lastnega žepa, nekaj malega pa že zaslužili z nastopi. Delovna organizacija TOK je prva pokazala nekaj razumevanja za naše potrebe. Še ZKO nas prvi dve leti ni jemal resno, toda potem so nas upoštevali in podpirali kot druga društva.
Za plesno skupino DOMAČiNI smo izbrali poletno delovno nošo, kakršna je bila v navadi pred drugo svetovno vojno na kmetih:
ON (kosec): dolge žametaste ali cajhaste hlače, križasta sraj¬ca, lajbeč, preprost črn klobuk ali slamnik s pušeljcem ali drugim okraskom, cokle.
ONA (grabljica): pisana obleka iz bombaža, krilo ubrano, rokavi do komolca, pisan predpasnik z žepi in naramnicami, obutev: žaki, na glavi rdečkasta, nazaj zavezana ruta ali pa lasje, spleteni v kite.

Za mlajšo skupino ROJAKI smo si zamislili narodno nošo po vzoru slovenskih društev, ki so delovala na Tolminskem pred prvo svetovno vojno in po njej. Čeprav so 1928 vsa društva Italijani ukinili, so jo še naprej nosila zavedna dekleta za praznike.
PLESALEC: Bela srajca z nizkim ovratnikom in širokimi rokavi, črn brezrokavnik iz domače volne, zapet z lesenimi gumbi, temne hlače do podkolen, dokolenke iz bele domače volne, nizki črni čevlji, črn širokokrajen klobuk z nageljčkom, okrog vratu rdeča rutica z resami ali brez res.
PLESALKA: Dolgo v pasu nabrano krilo z oprijetim životkom »životom«,beli rokavci »ušpetl«, bel ali črn predpasnik, spodnje krilo na pas, na glavi bela vezena peča, bele bombažne dokolenke, črni čevlji.
Naša FS je dala pobudo za raziskavo tolminskih ljudskih noš in se tudi sama vključila v projekt, ki ga je odobril in podpiral ~KO Tolmin. Z akademsko slikarko jano Dolenc sva v letih 1990…1992 obiskali 36 vasi in izprašali okrog 140 informatorjev. Jana je skicirala ¬noše po pripovedi, kajti našli sva sicer veliko starih fotografij, a zelo malo ohranjenih kosov noše. Še največ je do danes ohranila Marica Skočir iz Žabč. Zbrano gradivo sedaj čaka na znanstveno obdelavo in publikacijo, kar bo predvidoma opravila strokovnjakinja za ljudske noše dr. Marija Makarovič v sodelovanju z risarko Jano, ko se bo zato prižgala zelena luč.

Za naše potrebe smo že črpali iz te raziskave in dali izdelati nedeljske ljudske noše iz začetka našega stoletja. Za FS sta največ sešili šivilji Ana Janež iz Zadlaza in Vida Fortuna iz Kozaršč ter krojač Jože Bajt iz Tolmina. Mojstri na Gorenjskem pa so nam izdelali ženske visoke čevlje, dokolenke in peče po vzorcih iz našega muzeja.
Pri nabavi noš so nas podprli ZKO Tolmin, Alpkomerc, Rutar Milan Inženiring, Zavarovalnica Triglav, HIT Nova Gorica in Klub Tolminskih študentov. Noše hranijo plesalci doma in sami skrbijo za njihovo vzdrže¬vanje.

Še to in ono iz naše kronike

Društvo je izvolilo že dec. 1986 tudi svoj odbor, ki skrbi za uspešnejše delo društva, zlasti za finančno poslovanje. Po več let sta vodila blagajno Kati Rutar in Boris Laharnar, Franc Pajer je predsednik že sedmo leto, tajniški posli pa so zadovoljivo stekli šele zadnja leta.
Plesne vaje v Tolminu so potekale redno tedensko, vaje dramske skupine pa po potrebi in večinoma na domovih članov. Vseskozi vodimo evidenco o udeležbi na vajah in o nastopih in pošiljamo poročila o našem delu Zvezi kulturnih organizacij v Tolminu, kjer usklajujeta delo kulturnih društev Danica Hrast in Maja Bratec. Prof. janez Dolenc pa spremlja naše delo in beleži važnejše dogodke v KRONIKO, ki šteje že nad 130 strani teksta in fotografij.
Za fotodokumentacijo naših nastopov so skrbeli janez Dolenc, Miran Klinkon, fotografinj.a Lola Červ, Viktor Bevk, Marko Mladovan in drugi naključni gledalci. Video posnetke naših nastopov sta največkrat posnela Anton Vencelj in Štefan Rutar. O našem delu so pisali novinarji dnevnih in drugih časopisov. Ob jubileju bo v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu naša razstava fotografij, člankov in priznanj. Odzvali pa se bomo tudi povabilu vodje TV oddaje PO DOMAČE.
FS Razor je sodelovala s Tolminskim oktetom, z oktetonl S. Gregorčič iz Kobarida, z ŽPZ Poljubinj, s Kulturnoprosvetnim društvom j. Kogoj iz Trebuše, s Pihalnim orkestrom Tolmin, z DePZ¬Volče, s FS 1. Laharnar s Šentviške Gore, s FS Mandrač iz Kopra in s FS Sava iz Kranja.
Za nastope in sodelovanje na prireditvah smo dobivali priz¬nanja in spominska darila. Veliko nam je pomenila pisna pohvala naše pokroviteljice Krajevne skupnosti Tolmin že ob koncu leta 1986.
Skrb za rekreacijo in družabnost: novoletna srečanja, izleti, ogledi, rojstni dnevi, pikniki in drugo. Naš prvi izlet je bil nov. 1988, ko smo bili gostje Cankarjevega doma: razkazali so nam dom, ogledali pa smo si zanimivo predstavo zakoncev Terlep o ljudskih glasbilih. Nepozabna so lepa doživetja ob gostovanju v nacionalnem parku Visoke Ture v Avstriji, ki smo ga zaključili s krajšim izletom na razgled išče Franz Josef-H6he, od koder smo gledali zasneženi Grossglockner. Lep je bil izlet v Benečija, Rezijo in Kanalsko dolino sept. 1989, izlet na obalo z ogledom Hrastovlja, potovanje po Soči z ladjo Lucija, ogled Postojnske jame, prijateljsko gostovanje v Domžalah, srečanje z domačini v Pincah, tekmovanje na prazniku kostanja, tekmovanje s kinologi na Braniški kvaternici itd.

Zaključna beseda

Po razpisu za nove člane oktobra 1994 se je naša plesna skupina občutno povečala in šteje zdaj 10 plesnih parov. Pri uvajanju novincev so mi mnogo pomagali Boris Laharnar, ki si je že pridobil ustrezno kvalifikacijo, Andreja Peternel in drugi izkušeni plesalci.
Ob razpisu smo dobili še enega godca na diatonično har¬moniko Silva Šturma iz Modreja, učenca Zorana Lupinca, in tako smo lahko sprejeli ponudbo SLOVENIjATURISTA za tedensko nastopanje ob prihodu muzejskega vlaka na železniški postaji Most na Soči.
Na letošnjo turistično sezono pa smo se tudi sicer dobro pripravili. S skupnimi napori se nam je uresničila dolgoletna želja, da bi imeli instrumentalno skupino po vzoru nekdanjih GODCEV IZ :žAGE. Kupili smo rabljeni kontrabas, ki ga igra Jože Pregelj z Loma, klarinet pa izmenoma brata Pagon iz Tolmina. Prvi nastop v polni godčevski zasedbi je bil ob otvoritvi fontane 2. jun. na Trgu 1. maja. Včasih pa nam Sandi Manfreda popestri naš program še z igranjem na citre.
Naglo se bliža 26. avgust 1995, naš jubilejni praznik. FOLK¬LORNA SKUPINA RAZOR TOLMINSKE RAVNE je devet let delovala v okviru Krajevne skupnosti Tolmin, zdaj pa je registrirana kot samostoj¬no društvo FOLKLORNA SKUPINA RAZOR TOLMIN.
Za kraje z dolgoletno folklorno tradicijo bi bill O-letni jubilej manj pomemben, mi pa smo nanj ponosni, saj smo začeli iz nič. Vložili smo veliko truda, žrtvovali skoraj ves prosti čas za vaje, priprave in nastope, da smo izpeljali naše zamisli in letne načrte, da smo opravičili pričakovanja domačih in tujih gledalcev, naročnikov in sponzorjev. V precejšnji meri nam je to uspelo, ostaja pa še izziv za naprej.
ln ko se hkrati z jubilejem letos tudi jaz poslavljam in načrtno prepuščam mentorstvo mlajšim članom, se zahvaljujem vsem za sode¬lovanje in pomoč, jubilantom pa še za zvestobo. :Želim, da bi še naprej pridno plesali pod vodstvom mojega naslednika Borisa, igrali in peli in lepo skrbeli za noše. Za kak nasvet bodo moja vrata vedno odprta.

Folklorni skupini RAZOR želim nadaljnjih uspehov in jubilejev !¬

Mentorica Rafaela Dolenc